(22. november 1925 – 7. maj 2018)
Na odprtju pregledne razstave del Prešernovega nagrajenca Miki Mustra v MSUM ob njegovem 90. rojstnem dnevu
Kdo od Slovencev ne pozna Zvitorepca, Lakotnika, Trdonje, medvedka Neewe, Ostrostrelca, Stezosledca, Zadnjega Mohikanca in ostalih junakov številnih stripov in slikanic? Pa nagajive zajčke s televizijskega Cikcaka, reklame za trgovino Mercator, Viki kremo, Čunga Lunga, Jelovico in drugih zgodbic?
Avtor teh ljudskih stvaritev je Miki Muster, brez dvoma eden Najboljših ustvarjalcev in risarjev slikanic in stripov ter filmskih risank v slovenskem in evropskem merilu.
Naš najboljši avtor stripov in animiranih filmov je bil miren, zbran človek, zadržanega in prijetnega vedenja, urejene zunanjosti, ljubezniv sogovornik, ki so mu bile puhle besede tuje. Bil je stvaren in ravno prav zgovoren. Nasmešek se mu je poredko prikradel na lica, a kadar se je, je bil blag, nevsiljiv, prijeten. Tak je bil Miki Muster.
Rodil se je 22. novembra 1925. leta v Murski Soboti. Zgodnje otroštvo je preživel v Krmelju, kjer je njegov oče služboval kot prvi zdravnik v rudarski bolnišnici. Tu je končal prvi razred osnovne šole, dokončal pa v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisal na Likovno akademijo v Ljubljani, kjer je dokončal študij kiparstva. Od leta 1952 do leta 1973 je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca v časopisnem podjetju TT (Tedenska tribuna), od 1. januarja 1974 pa ustvarja kot svobodni umetnik. Od leta 1973 pa do leta 1990 je uspešno ustvarjal v Nemčiji. Štejemo ga med začetnika slovenskega stripa in eden najuspešnejših ustvarjalcev na področju stripa in risanega filma v evropskem merilu. Zadnja leta je prebival v Centru starejših Notranje Gorice, kjer je tudi umrl, star 92 let.
Miki Muster pri izdelavi kipa
S stripom se je začel resneje ukvarjati že v študentskih letih, za risani film pa se je navdušil že kot otrok. “Spominjam se; živeli smo še v Krmelju, bil sem star morda kakih sedem let, ko smo šli v Ljubljano v kino. Predfilm je bila risanka – nekakšni hudički so kurili ogenj in skakali okoli njega. To je bilo moje prvo srečanje z animiranim filmom in to mi je ostalo v večnem spominu,” se spominja Muster.
Ko je Muster začel risati, so pri nas poznali le Disneya. Muster ga je spoznal že kot otrok. Nekoč si je ogledal njegovo risanko in po tem so bile vse njegove misli združene le v to, kako bi sam napravil nekaj podobnega. Sam o tem pripoveduje takole: “Mislim, da je bilo to 1938. leta, ko še nisem bi star trinajst let. V Ljubljani so vrteli celovečerni film Sneguljčica in sedem škratov. Bil sem zastrupljen. Sanjaril sem samo še o tem, da bi tudi jaz ustvarjal risane filme. Vsak košček papirja, vsi robovi šolskih zvezkov so bili porisani s škrati.”
Tako je spoznal Disneyev stil in ga kmalu obvladal. Vendar ga Muster ni kopiral, prevzel je le njegovo gledanje na figuro. Sam o tem razmišlja takole: “Čar Disneyevih figur je v tem, da ni vzel človeka. Počlovečil je predmete in živali ter jim dal privlačno obliko. Zato so bolj priljubljene kot realistične človeške figure, kljub temu, da so risane. Živalim je dal človeški karakter, vsakemu je poiskal ustrezno žival, ki predstavlja določen tip človeka. Človek se lažje istoveti z živaljo. To vemo že iz otroških let.”
Predsednik Borut Pahor podelil srebrni red za zasluge za vrhunsko pionirsko delo na področju slovenskega animiranega filma in stripa, 13. februar 2014
Mustrova risba je z leti dozorevala in se spreminjala. Karakter njegovih junakov se je oblikoval in dobival nove poteze. Diplomiral je iz kiparstva, a vendar ga je vseskozi zanimal strip. Vedno si je želel študirati risani film, pa za to ni imel možnosti. Najbližje risanemu filmu je bilo kiparstvo.
Za risani film je treba imeti občutek za tretjo dimenzijo, kiparstvo pa je študij giba. Pri filmu je treba upoštevati tri dimenzije: figura se obrača tako, da je obdelana z vseh strani.
Tudi med študijem kiparstva mu misel na risani film ni dala miru. Ker ni bilo nobene tovrstne literature, niti se takrat v Evropi še nihče ni ukvarjal s tem, ni bilo nikogar, ki bi mi lahko svetoval ali kaj pokazal. Zato sem se lotil eksperimentiranja na svojo roko. Leta in leta trdega dela so bila potrebna, da sem prišel do prvih rezultatov. Vse sem moral odkriti sam, pa tudi materialov takrat ni bilo, saj včasih še papirja nismo imeli.”
Sčasoma si je pridobil tudi jasno prepoznavnost. Pri svojem ustvarjanju je pero zamenjal s čopičem, s čimer si je pridobil fleksibilnost in pri stripu potrebno mehkobo. Vsakdo, ki je videl njegovo risbo, strip ali slikanico, je takoj vedel – to je Miki Muster.
Ko sem bil otrok, sem sanjal o tem, da bom zabaval generacije otrok in mislim, da mi je uspelo. Imam pa željo. Če imate tudi vi neizpolnjene otroške sanje, vam želim, da bi se vam izpolnile, tako kot so se meni.
Prvi lik, ki ga je Miki Muster obudil v življenje, je gotovo Zvitorepec. Dogodivščine Zvitorepca je risal in pisal neprekinjeno polnih enaindvajset let. “Poskušal sem ustvariti slovenski strip. Iskal sem junaka iz naših pravljic. V njih je najbolj pogosta žival lisica zvitorepka, jaz pa sem jo spremenil v Lisjaka Zvitorepca, mojega junaka.” Kasneje se temu junaku pridružila še Lakotnik in Trdonja. Ta nepozabna trojica postane središče vsega dogajanja v Mustrovih zgodbah, ki jih je preko štirideset.
Muster med plavanjem
Obenem pa se je Miki Muster ukvarjal tudi z animiranim filmom. Ravno Zvitorepec je bil prvi junak, ki je s pomočjo njegovega svinčnika naredil dva tri korake in preskočil plot. Prvim poskusom so sledila tudi prva naročila za risane filme. Med prvimi je bilo podjetje Viba film iz Ljubljane, ki je naročilo več tridesetminutnih filmov. To so bili filmi Puščica, Zimska zgodba in Kurir Nejček. Od leta 1967 pa se je Muster popolnoma posvetil televizijskim risanim filmom. Tega pionirskega dela, ki je počasi prineslo tudi kakovost na visoki ravni, se Muster takole spominja: “Zvočne sinhronizacije takrat nismo poznali in smo govor, glasbo, šume oddajali kar v živo. V tonskem studiu smo se drenjali napovedovalec, jaz z magnetofonom in rekviziti, s katerimi sem ustvarjal šume in razne hrupe, pa še kdo. Risana reklama je bila kratka in včasih zlepljena iz več kot petdesetih koščkov filma. Imeli smo srečo, saj se na projekciji v živo film ni nikoli strgal. Bilo je veliko entuziazma, zagnanosti, veselja.”
Tako je v obdobju od leta 1967 do leta 1990 nastalo okoli 380 reklamnih spotov, med katerimi so bili najbolj popularni Cikcak zajčki, Šumi (bomboni Visoki C), trgovino Mercator, Kolinska (Viki krema, Čunga Lunga) Podravka (Medolino in juhe), Medex, Fructal dvojni A), Dana in Jelovica (Ne bo vam uspelo). Poleg tega pa je delal še za druge stalne naročnike, kot so bili Elan, Aero, Emo, Termika in drugi.
Želja po raziskovanju in ustvarjanju pravega risanega filma ga je pripeljala v tujino, kjer je leta 1973 kot svobodni umetnik pri Bavaria filmu v Münchnu začel animirati serijske filme. Ko je sredi sedemdesetih let srečal Guillerma Mordilla, humorista in karikaturista, je nastala serija 400 risanih filmov, v skupni dolžini skoraj 300 minut. Ta serija je imela izreden uspeh in so jo vrteli po vsem svetu. Muster-Mordillove risanke odkupili televizijski studiji iz tridesetih držav, kljub temu pa boste v filmski špici zaman iskali avtorjev podpis, saj so vsi krediti za realizacijo šli Mordillu, ki si je lik izmislil in producentu Manfredu Schmidtu. Prav tako se je uspešno lotil tudi filmov o Nicku Knattertonu po istoimenskem stripu Manfreda Schmidta.
80. rojstni dan je preživel s svojimi junaki – razstava na Pošti Slovenija
Miki Muster je v Nemčiji ostal do leta 1990. V tem času je ustvaril okoli 600 minut risanega filma. Serija Mordillo (300 minut), serija enaindvajsetih filmov Oma bitte kommen (105 minut), serija o detektivu Nicku Knattertonu (200 minut) in filmi o otroškem varčevanju (20 minut) so sad ustvarjalnega, trdega in resnega dela. “Skupaj sem v tem času ustvaril za deset ur risanega filma, kar v povprečku znese sedem sekund dnevno. Vse sem delal sam. Od scenarijev, animacije, kopiranja in slikanja ozadij. Le barvali in snemali so drugi. Pri tem sem vsako leto zrisal še pet do deset reklamnih spotov za ljubljansko televizijo, risal pa sem tudi stripe za nemške naročnike.”
Slikanice, ki jih je Miki Muster zrisal po prirejenih zgodbah svetovnih avtorjev, delno tudi po originalnih zgodbah slovenskih pisateljev, eno pa je napisal tudi sam, so izhajale približno deset let kot podlistek v dnevnem časopisu Slovenski poročevalec od leta 1955 dalje. Nekaj jih je bilo pozneje tudi enkrat ali dvakrat ponatisnjenih v knjižni obliki.
Ob vsem tem pa so seveda nastajale stripovske zgodbe, ki jih je Miki Muster napisal in narisal v obdobju od leta 1952 do leta 1973, ko je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca, pri časopisnem podjetju TT. Izhajale so v prvem povojnem ilustriranem slovenskem, tedniku PPP (Poletove podobe in povesti), ki je začel izhajati leta 1952, in v časopisu TT (Tedenska tribuna).
Dobitnik Prešernove nagrade, Cankarjev dom 7.2.2015
Vse zgodbe so bile vse vsaj še enkrat ponatisnjene. Prvič kot posamezne zgodbe v zvezkih, nato kot zbrana dela v osmih knjigah, ki so obsegale od 200 do 470 strani, naslednjič kot jubilejna izdaja ob avtorjevi 80. obletnici rojstva, tokrat edinkrat v formatu A4 in zadnjič kot popolna in kronološko urejena zbirka enajstih knjig. Nekaj zgodb je v šestdesetih letih ponatisnil tržaški Novi list, nekaj mariborski Večer, nekaj pa Dolenjski list. Pripravljali so se tudi prevodi v madžarščino, nemščino, italjanščino in hrvaščino, ki pa tržno niso bili uspešni.
Najboljši in najplodovitejši slovenski avtor stripov in animiranih filmov Miki Muster za svoje delo v preteklosti ni prejel veliko nagrad, ker se ni nikoli udeleževal posebnih “uradnih” sestankov združenj ilustratorjev in je bil ves čas samotni jezdec, ki je ustvarjal stran od drugih. Leta 1978 je jugoslovansko združenje Klub devete umetnosti ustanovilo nagrado Andrija Maurović za dosežke na področju stripa. Prvi jo je prejel Miki Muster za svoje življenjsko delo. Ob podelitvi so zapisali: “MIKI MUSTER kot doslej najbolj izraziti slovenski ustvarjalec grafične literature, kot avtor, ki je v disnejevski tradiciji karikaturističnega živalskega stripa ustvaril svojstvene kvalitetne dosežke zlasti v zgodnejšem obdobju, iz katerega vrsta stripov tako po risarski neoporečnosti kot po scenaristični obdelavi spada med temelje slovenskega in jugoslovanskega stripa in se hkrati uvršča med klasike evropske devete umetnosti.” Leta 2000 je Akademija Viktor podelila Miki Mustru Viktorja za življenjsko delo, Občina Ljubljana se mu je leta 2003 oddolžila s priznanjem mesta Ljubljane. Leta 2007 je prejel še Nagrado trend za življenjsko delo za modno in vizualno ustvarjalnost. Predsednik države Borut Pahor mu je leta 2014 podelil srebrni red za zasluge za vrhunsko pionirsko delo na področju slovenskega animiranega filma in stripa. Novinarski stanovski kolegi so se ga spomnili šele leta 2014 in mu podelili častno priznanje Boruta Meška za njegov življenjski opus in likovno ustvarjanje na področju politične karikature.
Leta 2015 je Prešernov sklad podelil Miki Mustru Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Po prevzemu nagrade je bil kratek, saj je, kot je dejal, povedal že vse: “Ko sem bil otrok, sem sanjal o tem, da bom zabaval generacije otrok in mislim, da mi je uspelo. Imam pa željo. Če imate tudi vi neizpolnjene otroške sanje, vam želim, da bi se vam izpolnile, tako kot so se meni.”